Lesena terasa je eden tistih projektov ob hiši, kjer so razlike med dobro in slabo izvedbo komaj vidne v prvem letu, čez čas pa postanejo očitne vsem. Ena terasa po desetih letih še vedno deluje kot prvi dan. Druga se po petih sezonah krivi, dvigujejo se ji deske, pa čeprav je bil les ob postavitvi povsem enak. Skrivnost ni v sreči, ampak v stvareh, ki jih sprejmemo še preden začnemo s projektom.
Vrsta lesa, prva odločitev
Pri nas najpogosteje delamo z naslednjimi vrstami:
- Sibirski macesen. Najbolj razširjena izbira v Sloveniji. Naravno odporen, smolnat, lepo se obnaša pri naših temperaturnih razmerah. Z leti pridobi srebrno patino, kar ni propadanje, ampak naravna sprememba odtenka.
- Termično obdelan les. Najpogosteje jesen ali bor, ki sta po toplotni obdelavi bistveno bolj odporna proti vlagi. Lep, miren videz, primeren za sodobne terase ob arhitekturno čistih hišah.
- Tropski les, denimo bangkirai ali ipe. Najtrši in najodpornejši. Ko želite teraso, ki bo brez večjih posegov služila desetletja, je to logična izbira.
- Smreka z zaščito. Cenovno dostopen domač les, ki z vakuumsko impregnacijo dobro prenese zunanjo izpostavo. Primerna zlasti za pokrite terase ali mesta z manj neposrednega dežja.
Vrsto lesa izberemo glede na to, kakšen videz si želite, kako pogosto ste se pripravljeni ukvarjati z vzdrževanjem, in v kakšnem okolju bo terasa stala.
Zakaj dobra podkonstrukcija pomeni manj težav čez pet let?
Vsaka terasa je v resnici sestavljena iz dveh delov. Tisto, kar vidite, in tisto, kar nosi. Pri prenovah pogosto srečamo lepe deske na slabi podkonstrukciji, kar se obrestuje s težavami v četrtem ali petem letu.
Dve stvari, pri katerih nikoli ne popuščamo:
- Zrak mora teči. Med deskami in podlago mora biti dovolj prostora, da voda odteka in da les diha. Zaprt prostor pod teraso je vlažen in topel, kar je popolno okolje za glive.
- Razmik med deskami. Les se z vlago razteza in krči. Brez ustreznega razmika sosednje deske pritiskajo druga na drugo, vijaki popustijo in terasa se začne valoviti.
Pri podkonstrukciji uporabljamo materiale, ki imajo enako ali boljšo odpornost od terasne deske. Smrekova konstrukcija pod macesnovo desko je tipična bližnjica, ki se ne izplača.
Vijaki, ne žeblji
Sodobne terase pritrjujemo z nerjavnimi vijaki ali skritimi sponkami. Žebelj počasi popušča pri vsakem letnem raztezanju lesa, vijak pa ostaja zataknjen tudi po desetletju. Razlika v ceni je majhna, razlika v obnašanju terase pa očitna.
Vzdrževanje, ki deluje
Pravo olje pred zimo, ne v vročini sredi avgusta, ko se zapeče v skorjo. Vsako pomlad temeljito čiščenje s ščetko in toplo vodo. Z visokotlačnim čistilcem previdno in pod ostrim kotom, sicer dvignete vlakna in poškodujete površino, ki je z brušenjem ne morete vrniti v stanje pred posegom.
Sivenje ni napaka. Komur srebrn videz ustreza, lahko letno olje opusti brez tehničnih posledic. Kdor pa želi obdržati topel rjav ali medeni odtenek, naj olje računa kot del letnega ritma okoli hiše.
Terasa na betonu brez kapilarne ločitve
Betonska plošča ni nevtralna podlaga. Zadržuje vlago in jo oddaja v les od spodaj, kjer je olje ne doseže in oko ne vidi. Po petih letih je površina še sprejemljiva, spodnja stran razpada. PE folija ali gumijaste podložke pod podkonstrukcijo to ustavijo. Vgraditi jih je treba pred prvo desko. Kdor pozabi, plača čez pet let z novo teraso.
Pred odločitvijo
Pridemo na ogled, izmerimo prostor, predlagamo rešitev in pripravimo ponudbo, ki je razumljiva in poštena. Če ob terasi razmišljate še o nadstrešku, brunarici ali prizidku, si oglejte primerjavo. Telefon 031 777 883. E-pošta [email protected].
